Utemeljitev iskanja

avtor Raymond Tallis

jaz

Glasnost ni spretna ali umestna replika na blebetanje dogajanja in procesov, ki kipijo in namakajo skozi prepletene kapilare časa. Niti navidezna in premišljena tišina, ki s podcenjevanjem graja šumenje prehoda, ko umira v nikogaršnjem hrupu in stalnosti minljivosti. Prilagoditve glasnosti, moji sorodniki, ne bodo prečesale ali ukazovale spolzki peni postajanja tam, kjer deskamo, polzimo in se potapljamo, dokler ne postanemo jetsam brez lastnika: niti krikov niti krikov; niti gostih in mračnih šepetov, zvočnih mej, pokritih s sibilacijo, ugnezdenih z dlačnimi kepami pomena, prežetih z vrtoglavimi občutki. Ne morem verjeti, da ga ni več. Zdi se, kot da smo še včeraj sedeli v sobi za počitek, se šalili in govorili o sinoči igri. Zdaj ga ni več in zdi se mi, kot da del mene manjka. Kar naprej pričakujem, da bo stopil skozi vrata, a nikoli ni. Vem, da se ne bo nikoli več vrnil, a ne morem si pomagati z upanjem, da se bo.

II

Kakšen pobeg iz barakarskih rovov zasedenosti, mrgolečih madežev zasedenosti in preokupacije, motenj, ki sežigajo roso s samoprisotnosti? Kako zarezati nekaj trajnega v ta zrak, ki obkroža naše prehode skozi čas do konca časa, zrak, ki tako kratkomalo prevzame naše oblike in v tej kratki predpostavki še vedno zmede naše oblike z lastnim roko turbulenc – prečnimi zvitki, vozli in varikoznostmi. – leglo gracioznih not, ki okrasijo arhitektoniko in harmonijo namere z naključji in nepredvidenimi posledicami, ki opominjajo naš um na nepreglednost sveta za um, neprepustnost materije za našo utelešeno voljo? Kako bomo preklicali preklice, izbrise, ki zapirajo prostor za nami znova nedolžni našega odtisa, deviškega našega kršenja, ko se mi, in naše, in vse, kar smo naredili in zaznamovali, gubamo iz bivanja nebitju, nevezanemu na noben zasebni wake of go? Ko sem jo prvič videla, nisem mogla verjeti svojim očem. Bila je nekaj najlepšega, kar sem jih kdaj videl. Hotel sem govoriti z njo, a sem bil preveč sramežljiv. Lahko rečem, da se tudi ona zanima zame. Končno sem se opogumil za pogovor z njo in takoj sva se ujeli. Kmalu za tem sva začela hoditi in od takrat sva skupaj. Ona je najboljša stvar, ki se mi je zgodila, in ne morem si predstavljati svojega življenja brez nje.

III

Brez odgovora, vprašanje opravičuje
bolečina, ki opravičuje iskanje –
za besede, za glasove, ne glasne ne tihe,
nagajiv ali zapeljiv, zajedljiv ali vijugast,
uglasiti zakon Bitja in Časa
ne glede na verberacijo, ki smo najbolj sami,
in tako ožgana anamneza na hrupni tišini
po našem odhodu ponavljamo, da smo bili To:
da smo preganjali dogajanje, da smo se ustavili
svetlobo in mečejo sence ter da je naš
zložene misli in intuicije, ganljive
in slikanje dvojnega niča
ne-več in ne-še, se je zdelo
skoraj dojeti naš prihod in vztrajati,
kot da bi lahko bleščice aretirali na rože
neminljivo izvezen na svili samega časa.

IV

Žal (in seveda), teh besed ni,
ni takega glasu; ni tona glasu
lahko prefini naš let iz zapiralne pesti
sil, ki so nas skovale in rodile,
nemi trki balvanskozrnatega
sovražniki našega nežnega užitka.
In vendar celo velemojster razočaranja
lahko verjame, da obstaja ali bo,
nekdo, ki bo (nekje nekje)
odkrijte pridušeno glasbo meditacije, melodijo
katerih razpršene note niso povsem zadušene
celo v grdih ozkih čolnih abstrakcije;
katerega zadavljeni pianissimo še vedno mravljinči v
v jasnih in resnih predlogih,
dobro oblikovane formule in dun silogizmi
lajal v vrste po martinetskih povezovalcih;
glasba, ki med njimi ne manjka povsem
izsušena resava uma, kjer kislo,
tanka prst in prašno sive sipine
so čopasti z 'ne glede na to' in 'ker,'
in drugi kserofitni neužitni izdelki, suhi koncepti,
katerih hrbtenice režejo ume, ki mislijo o njih.
In lahko verjame, še več, da je on to
nekdo in da je to nekje tukaj
ali tukaj, da je prag
tega nekje je zdaj in to,
podprta z odprto možnostjo,
dvignil se bo brez kaznilnice
navadnega, zaklenjenega zaradi nepričakovanja,
prepovedano z navado navade in zapahnjeno
po glavni navadi brezbrižnosti in obupa.
Da, celo poapneli logik lahko verjame
v čudovitem, neomajnem joku
ki bo aretiral nereguliran 'whoosh'
ur, ki se kolebajo od 'bo' do 'je bilo,'
žabji marš vsak misli I v pozabo,
in ostani lakirano izginotje trenutka –
ta mišji rep-dol-luknja se izmika
obsežen ščip malih prstkov
ne pritiskajo ničesar med svoje tople blazinice,
tista vodna kača skozi razpoko,
ta rob dima. Verjeti
v zakopani pesmi misli, katere tihi odmevi
bo harmoniziral termiko notranjega prostora,
zvijajoče se resice žalosti in veselja,
in vsa brezvektorska pokošena trava, ki jo žanjejo čutila;
in tako orkestrirajo to nerazložljivo darilo
zavesti do lastne ideje o popolnosti

IN

Verjemite v to, čeprav bo naš cilj ostal
vnaprej določeno, naš sklep vnaprejšnje to
vsa polja in datoteke pestrega nečesa
bo privedlo do neoblikovane monotonije niča,
bomo, od časa do časa, na tem potovanju
ki prebavlja jutri na včeraj,
izbruhnilo na spremenjeno sredo
in se giblje med njegovimi razpršenimi priložnostmi,
sami spremenjeni za neponovljivo
trenutki upanja, lucidnega veselja in,
v absolutni prebujenosti, neokrnjeni BITI.

Raymond Tallis je profesor geriatrične medicine na Univerzi v Manchestru in zdravnik svetovalec v bolnišnici Hope v Salfordu. Njegovi nemedicinski spisi vključujejo Bralec Raymonda Tallisa in Pogovor z Martinom Heideggerjem .