Robert Nozick (1938-2002)

avtor Anja Štajnbauer

Visoki sivolasi moški na odru je govoril hitro in z navdušenjem ter energično gestikuliral, medtem ko so njegove živahne oči strmele čez nekaj sto filozofov, ki so vneto poslušali. Besede, kot so 'karizmatičen', 'oster', 'navdušen', bi lahko najbolje opisale harvardskega filozofa Roberta Nozicka, ki je 23. januarja 2002 v starosti 63 let umrl za rakom na želodcu. Bil sem tako jezen, ko sem spoznal, kaj se je zgodilo. Nisem mogel verjeti, da bi mi kdo naredil kaj takega. Počutila sem se, kot da sem bila izdana.

Rodil se je 16. novembra 1938 v Brooklynu ruskima priseljencema Maxu Nozicku in Sophie Cohen Nozick, že med šolanjem pa se je zanimal za filozofijo. Nozick je v svoji knjigi The Examined Life (1989) opisal svojo zgodnjo izkušnjo ščetkanja ramen s to temo: Ko sem bil star 15 ali 16 let, sem po ulicah Brooklyna nosil mehko vezano kopijo Platonove republike, s sprednjo platnico obrnjeno navzven. Prebral sem le nekaj od tega in razumel še manj, vendar sem bil nad njim navdušen in vedel sem, da je nekaj čudovitega. Ob začetku študija na kolidžu Columbia se je Nozick odločil obiskovati pouk filozofije. Njegov učitelj Sidney Morgenbesser je bil po Nozickovi pripovedi v Sokratskih ugankah (1997) zanj poseben navdih, saj je ugovarjal točkam, ki jih je Nozick podal v svojih razredih, in ga s tem izzval, da je razmišljal jasneje, dokler Nozick ni bil pripravljen na študij Morgenbesserja. Med podiplomskim študijem na Princetonu, kjer je študiral pri Carlu Hemplu, se je začel zanimati za teorijo odločanja, ki je dosegla vrhunec z disertacijo 'Normativna teorija individualne izbire'. Kot izredni profesor je poučeval na univerzah Princeton, Harvard in Rockefeller, preden je pri tridesetih postal redni profesor na Harvardu. Nozick je postal univerzitetni profesor, najvišji akademski naziv na Harvardu, čast, ki si jo deli le sedemnajst njegovih vrstnikov. Ko so Nozicku leta 1994 diagnosticirali raka na želodcu, so napovedali, da mu ne bo ostalo več kot šest mesecev življenja. Namesto tega se je z izjemno močjo boril z boleznijo, še naprej je poučeval, pisal in razpravljal o idejah s svojimi kolegi vse do le nekaj dni pred smrtjo. V glavi mi razbija in želodec mi je v vozlih. Ne morem verjeti, da bom to naredil. Še nikoli v življenju nisem bil tako živčen. Upam, da ne bom zajebal. Ravnokar grem na najpomembnejši sestanek v svojem življenju in sem popolnoma nepripravljen. Pojma nimam, kaj bom rekel ali naredil. Vse kar vem je, da moram narediti dober vtis.

Nozick, filozof s širokim spektrom zanimanj za to temo, ni bil zadovoljen s tem, da so ga označili za 'političnega filozofa', pri čemer je skromno mislil na svojo znamenito Anarhija, država in utopija (1974) kot nesreča. V tem delu razlaga in zagovarja skrajno libertarno stališče, stališče, ki ga je sčasoma zavzel, saj je bil nekoč kot mlad študent član radikalne levice. Nozick se zavzema za minimalno državo, tj. državo, ki služi le zaščiti pravic svojih članov pred silo, krajo in goljufijami ter pomaga pri uveljavljanju pogodb. Libertarne pravice posameznika vključujejo pravico, da se ne žrtvuje za druge, kot tudi pravico, da ni prisiljen narediti stvari zase. Nozick zavrača teorije o končnem stanju kot tudi vzorce distribucije, saj povzročajo neželene motnje. Redistributivno obdavčenje je bilo zanj podobno kot prisilno delo. Da bi dosegli pravično stanje, je trdil, moramo slediti pravičnim korakom. Njegov slavni primer Wilta Chaimberlaina, igralca bejzbola, ki zaradi svoje priljubljenosti prejme dodatno vsoto denarja od vsakega člana množice na vsaki tekmi, služi kot ponazoritev, da bodo že samo koraki v obliki prostovoljnih transakcij prinesli samo izid. Anarhija, država in utopija je bila uvrščena med najvplivnejše knjige poznega 20. stoletja. Vendar pa je njegova intelektualna radovednost gnala Nozicka k raziskovanju drugih področij filozofije: svojega življenja nisem želel preživeti s pisanjem 'Sina anarhije, države in utopije', 'Vrnitve sina …' itd. Imel sem druge filozofske vprašanja za razmislek: znanje, jaz, zakaj obstaja nekaj namesto nič in – seveda – svobodna volja.



V njegovem Filozofska razlaga s (1981) uvaja idejo »sledenja«. Sledenje resnici pridobi epistemološki pomen zlasti z vidika skepticizma. Njegova knjiga Narava racionalnosti (1993) je raziskava o funkciji načel v naših življenjih. Njegov nedavni Invariance: Struktura objektivnega sveta (2001) preučuje status resnice in objektivnosti ter kako sta povezana z zavestnim subjektom.

Nozick je v svojem življenju prejel številne nagrade in priznanja. Zapustil je drugo ženo, pesnico Gjertrud Schnackenberg, ter dva otroka Emily Sarah Nozick in Davida Joshuo Nozicka.

Anja Steinbauer je leta 1997 slišala Nozickov predsedniški govor vzhodnemu oddelku Ameriškega filozofskega združenja.